Christopher Nolan je eden najslavnejših filmskih režiserjev na svetu, avtor filmov Inception, Interstellar, The Dark Knight in Oppenheimer. Toda med promocijo svojega novega filma The Odyssey (Odiseja) ga je mlada kitajska filozofinja presenetila z vprašanjem, ki je intervju spremenilo v razpravo o civilizaciji, mitih in Zahodu.

Christopher Nolan je verjetno navajen vsega. V več desetletjih kariere je odgovarjal na tisoče vprašanj o filmih, igralcih, kamerah IMAX, posebnih učinkih in rekordnih proračunih.

Potem pa je pred njega sedla mlada Kitajka in ga vprašala:

»Ste pripovedovalec zgodb civilizacije, ki je v zatonu?«

Nolan se je nasmehnil. In namesto še enega običajnega promocijskega intervjuja se je začel pogovor o Homerju, junakih, bogovih, krščanstvu, propadanju civilizacij in tem, zakaj ljudje sploh potrebujemo mite.

Posnetek je postal viralen.

Toda ženska nasproti Nolana ni bila naključna kitajska novinarka.

Kdo je Yiyang Zhuge?

Yiyang Zhuge je mlada kitajska raziskovalka politične filozofije, ki je na Zahodu do intervjuja poznal le malokdo. Na Kitajskem pa je bila že prej prava intelektualna zvezdnica.

Ukvarja se z zahodno politično mislijo, antično Grčijo, Homerjem in klasično filozofijo. Prevajala je tudi dela Hannah Arendt in Plutarha.

Širši javnosti pa je postala znana predvsem zaradi svojega podcasta, v katerem lahko sama tudi več kot pol ure razpravlja o politični filozofiji, zgodovini idej ali ameriški politiki.

To na prvi pogled ne zveni kot recept za internetno slavo.

Toda njen podcast spremlja skoraj milijon ljudi.

V nekaj letih je posnela več sto epizod in postala del nove generacije kitajskih javnih intelektualcev, ki jim občinstvo sledi podobno, kot drugod spremljajo tehnološke podjetnike, komentatorje ali spletne zvezdnike.

In potem je dobila približno 15 minut s Christopherjem Nolanom.

Namesto »Kako je bilo delati z igralci?« je vprašala o civilizaciji

Nolan je bil na Kitajskem zaradi promocije filma The Odyssey, svoje interpretacije Homerjeve Odiseje.

Večina promocijskih intervjujev bi se verjetno vrtela okoli snemanja, igralcev in velikanskega filmskega projekta.

Zhuge je zanimalo nekaj drugega.

Hotela je vedeti, kaj Nolan pravzaprav počne z enim najstarejših evropskih mitov.

Zakaj pripoveduje zgodbo o Odiseju prav danes?

Ali se je sodobna zahodna družba znašla v obdobju, ko ponovno potrebuje svoje stare mite?

In predvsem:

»Ste pripovedovalec zgodb civilizacije, ki je v zatonu?«

Vprašanje je bilo precej širše od samega filma.

V antičnih družbah pripovedovalci niso bili samo zabavljači. Z zgodbami so civilizaciji razlagali, kdo je, kdo so njeni junaki in katere vrednote so pomembne.

Če bi vprašanje prevedli v še bolj sodoben jezik, bi lahko zvenelo takole:

Ali so veliki filmski režiserji danes prevzeli vlogo, ki so jo nekoč imeli Homer in drugi veliki pripovedovalci?

Nolan se vprašanju ni izognil.

In intervju je hitro postal precej bolj zanimiv.

Je Nolan Homerja »pokristjanil«?

Zhuge je opazila še nekaj.

Homerjev Odisej je antični junak. Njegov svet ni krščanski svet greha, pokore in odrešitve.

Toda sodobne zahodne zgodbe skoraj ne morejo popolnoma pobegniti iz dva tisoč let krščanske tradicije.

Zato je Nolana vprašala, ali je v svojo interpretacijo Odiseje nezavedno vnesel krščansko predstavo odrešenja.

To je vprašanje, ki ga igralec na rdeči preprogi verjetno ne sliši pogosto.

Za Nolanom pa je sedel režiser, ki že desetletja snema filme o krivdi, žrtvovanju, času, odgovornosti in posledicah človekovih odločitev.

Nenadoma se je filmski intervju spremenil skoraj v univerzitetni seminar.

Potem sta prišla do »plemenite laži«

Pogovor je postal še bolj filozofski, ko sta govorila o bogovih in mitih.

Ali morajo ljudje verjeti v določene zgodbe, da lahko družba sploh obstaja?

Ideja ni nova.

Že Platon je razmišljal o konceptu, ki ga danes pogosto imenujemo »plemenita laž« – zgodbi, ki morda ni dobesedno resnična, vendar povezuje družbo in ji daje skupen smisel.

Zhuge je podobno vprašanje postavila Nolanu.

Kaj če miti niso samo stare pravljice?

Kaj če so eden od temeljev civilizacije?

In kaj se zgodi z družbo, ko vanje ne verjame več?

To je bil trenutek, ko je intervju presegel Nolanov film.

Postal je pogovor o sodobnem Zahodu.

Zakaj je posnetek eksplodiral

Del razloga je bil preprost: kontrast.

Gledalci so navajeni promocijskih intervjujev, v katerih zvezdnike sprašujejo, kateri prizor je bil najtežji za snemanje ali kako so se razumeli na prizorišču.

Zhuge je imela 15 minut in jih ni nameravala porabiti za to.

Nolana je obravnavala skoraj kot profesorja po predavanju.

Videla je njegovo delo, opazila določene filozofske odločitve in ga vprašala:

Zakaj ste se odločili tako?

Nolan je vprašanja večkrat pohvalil.

Intervju pa je v nekaj dneh dosegel milijone ogledov.

Še zanimivejša je bila reakcija Američanov

Na ameriškem internetu se je kmalu pojavilo nekoliko neprijetno vprašanje:

Kako to, da mora priti mlada Kitajka, da enega največjih zahodnih režiserjev vpraša o Homerju in zahodni civilizaciji?

Nekateri so intervju videli kot dokaz, da se del kitajske intelektualne elite izredno resno ukvarja s klasično evropsko kulturo, medtem ko jo zahodna javnost vedno manj pozna.

Drugi so v vprašanju o »civilizaciji v zatonu« prepoznali skoraj politično provokacijo.

Je govorila o Ameriki?

O Zahodu?

Ali o sodobnem svetu na splošno?

Zhuge je kasneje pojasnjevala, da vprašanje ni bilo tako preprosto.

Toda internet je medtem že naredil svoje.

En kratek intervju o filmu je postal razprava o stanju zahodne civilizacije.

Na intervju se skoraj ni pripravljala

Morda najbolj zanimiv del zgodbe pa je nekaj drugega.

Zhuge je Nolanov film videla šele dan pred intervjujem.

Med projekcijo si je zapisala približno dve strani vprašanj.

Ko so jo vprašali, kako se je tako dobro pripravila, je bil njen odgovor v bistvu:

Ni se.

Pripravljala se je petnajst let.

Petnajst let je brala Homerja, politično filozofijo, antične avtorje in zgodovino idej.

Zato je lahko v filmu opazila stvari, ki jih večina gledalcev preprosto spregleda.

In morda je prav to razlog, zakaj je 15-minutni intervju postal tako fascinanten.

Ne zato, ker bi nekdo Nolanu postavil zapletena vprašanja samo zato, da bi zvenel pametno.

Ampak zato, ker smo lahko za nekaj minut videli nekaj, kar je v sodobnih medijih postalo presenetljivo redko:

dva inteligentna človeka, ki se pogovarjata o idejah.